Želvica

Želvica pleza na visoko drevo. Po dolgih urah mučnega plezanja pripleza na vejo in se požene v globino. Med padanjem na vso moč krili s sprednjima nogama. Z glasnim treskom prileti na tla in omedli.
Ko se zave, spet začne počasi plezati na drevo, spet skoči in ponovno trdo trešči ob tla. Toda po vsakem padcu želvica spet in spet spleza na drevo.
Z veje jo žalostno opazujeta dva ptička. Čez čas se samička obrne k samcu: “Veš, mislim, da je prišel čas, da najini želvici poveva, da je posvojena!”