Slovo, zbogom

Predstavljala zate sem le kos pohištva

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila,
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj “šef”, a jaz “delovna sila”,
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še, da potomstvo bi mu podarila –
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico –
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

V primeru, da nisem bila “ubogljiva”,
in če kdaj nad tabo sem se pritožila,
bila za posledice “sama sem kriva”,
če se tvoja roka je hitro sprožila.

Predstavljala zate sem le kos pohištva,
robota in mehko domačo živalco.
Nikoli dojel nisi mojega bistva,
zato zdaj za vedno zapuščam to “štalco”!

Nasedla sem tvoji omamni pojavi

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala –
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

To kruto spoznanje me je otreznilo –
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se “v roke bom vzela”,
in tole pošiljam ti le sporočilo:

“Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!”

Ker tebe si z mamo več nočem deliti

Začelo se je, ko na trim sva hodila,
med tekom izmenjala si par besed,
kasneje še večkrat se skupaj dobila,
odhajala večkrat na kavo, obed…

Nikoli pa nisi domov me povabil,
ker raje ti k meni na obisk si prišel –
Na vse okrog sebe tedaj si pozabil,
a le do tedaj, ko se mrak je pričel.

Da mama te čaka z večerjo, si pravil,
ni všeč ji, če sama za mizo sedi.
Nasploh si kar mnogo z njo časa zapravil,
veliko preveč, kot še dobro se zdi.

Pogosto čez dan te je k meni klicala,
tožila, kako jo spet v križu boli,
da pojdi v lekarno, ti ukazovala,
in v njej za masažo ji kupi masti.

Veliko se čezme je pritoževala,
da njenega sina preveč si lastim,
da njej in le njej gre največja zahvala,
če te, nehvaležnica, sploh kdaj dobim.

Da mama pri sinu na prvem je mestu,
zapisati morala bi si za uho.
A meni vse to že smrdi po incestu,
razmerje že vajino zdi se tako.

Ker tebe si z mamo več nočem deliti,
še danes od tebe bom vzela slovo.
Če sploh se od mamice nočeš ločiti,
pa naj te ima – in še prav naj ti bo!

Utrujena sem že od let

Moč ljubezni je velika,
če zvesta in iskrena je,
druga pa se kaže slika,
ko le za kratkočasje gre.

Ali si kdaj se spraševal,
kaj k meni privlačuje te?
Si kdaj namen obžaloval,
da z mano bi povezal se?

Utrujena sem že od let,
ti pa še fant si golobrad!
Čeprav še svež je moj izgled,
ti nimaš me resnično rad.

Samotne moje so noči,
ker ti prihajaš redkokdaj,
domov se vedno ti mudi,
nikdar ne razložiš, zakaj.

Edino, kar lahko storim,
je to, da rečem zbogom ti,
da čim hitreje se znebim
zasvojenosti te s strastmi.

Resnica grenka je pač ta,
da moram odsloviti te,
saj slej ko prej bi se razšla,
zato moj sklep zdaj trden je.

Če čutim strastni le zanos,
postopoma naj izzveni.
Že dolgo plitev me odnos
več najin ne zadovolji.

Še mnogo čudovitih let
v življenju tvojem čaka te,
veliko mladih še deklet
ti podarilo bo srce!

Resnici sem se izogibala kruti

Alarm že dolgo mi v glavi je pel –
da nekaj med nama ni v redu, donel.
Resnici sem se izogibala kruti,
ker nisem nikoli hotela je čuti.

Bojazen, da ti bi zapustil me kdaj,
mi sprožala v srcu boleč je zbodljaj.
A zvon kar naprej mi je v glavi pozvanjal,
da treba spregledati bo, me priganjal.

Utrujena končno od vseh sem laži!
Spoznanje, zakaj me imaš, me boli –
zato, ker usluge zastonj potrebuješ
in da na račun moj z denarjem varčuješ.

Jemlješ, kar moreš, ničesar ne vračaš,
skrb in ljubezen s sebičnostjo plačaš.
Z jedkim posmehom mi vrednost znižuješ
zato, da jo sebi umetno zvišuješ.

Ljubezni med nama že zdavnaj ni več,
zasvojenost s tabo pa nič mi ni všeč.
Da spet vero vase si bom pridobila,
dokončno od tebe se bom poslovila!

Pandorina skrinja

Pred letom, ko zate srce se je vnelo,
A tvoje srce se je zame ogrelo,
Nenadoma svet je postal čudovit,
Drugačen, prelesten in rahlo odbit.

Objemov sem tvojih v nočeh si želela,
Razvneta po tvojih poljubih hlepela,
Iskala vsak dan tesen stik sem s teboj –
Nosila me reka je čustev s seboj.

A tebe morda moja čustva so odgnala,
Saj s tabo obsedena res sem postala.
Klicala sem željno te večkrat na dan,
Rotila v solzah te, da pelji me kam.

Ihtela vso noč sem, če si me ošteval,
Naj neham težiti, saj s tem se rojeval
Je v meni občutek, da zame ti ni,
A tvoja ljubezen da vse bolj bledi.

V nočeh neprespanih prišla sem do sklepa,
da strastna ljubezen je sicer res lepa,
a le, če v obeh z istim žarom gori,
sicer kot PANDORINA SKRINJA se zdi.

Pretirana strast energijo mi krade,
končati želim te nezdrave navade.
Res zame bo bolje, da se poslovim,
naprej, z novim upom, brez tebe živim!

Ljubezen do tebe zdaj v meni umira

Zgodilo se je, kar je moralo priti –
ljubezen do tebe je v zrak izpuhtela,
a moje srce je že druga prevzela,
zato zdaj od tebe želim se ločiti.

Preveč si z ljubeznijo mi zatežila,
preveč si mi prostega časa jemala,
prevečkrat si mi ljubosumnost kazala,
ko z mobijem mojim potem si sledila!

Ljubezen do tebe zdaj v meni umira –
ječeče rotenje me tvoje ne gane,
uničeno čustvo srca več ne zgane,
bližina pa tvoja me le še “živcira”.

Adijo je vse, kar lahko ti napišem –
resnico povedal sem vso ti iskreno.
A vendar verjemi, da ni mi vseeno,
ko si iz spomina poglavje to brišem!

Odšel bom po poti, ki se mi odpira,
a tebi želim, da spet mir te obišče,
da nova ljubezen čim prej te poišče,
saj to za oba bo najboljša izbira!

Dokončno zdaj jeza mi je prekipela

“Me ljubi, ne ljubi?”, sem se spraševala.
Morda pa ljubezen preresno sem vzela?
Vse bolj pa spoznavala sem, da nezrela
ljubezen je tvoja! – Bila je le šala!

Veliko “prijateljic” te obiskuje –
takrat me najraje iz misli izrineš
in z njimi pogosto na tenis izgineš,
a opravičilo ti vedno je tuje.

Boleče sem pismo ti večkrat pisala,
želeč, da v pogovor iskren bi vodilo.
Se znova dogajanje je ponovilo –
kot mačka okrog vrele sva kaše plesala.

Prepričal si me, da vse strast bo zgladila,
odeja da najin bo spor poravnala.
Uspešno sem pesek v oči si metala,
saj v tvojem objemu sem vse pozabila.

A žal se je zgodbica znova začela –
spet vse prepogosto si name pozabljal,
spet moje slabosti v svoj prid si zlorabljal.
Dokončno zdaj jeza mi je prekipela!

Da ljubi ne ljubi me, vem brez marjetke.
Z grenkobo in z jezo sem slednjič spoznala,
da bisere svoje sem svinjam metala.
Zato te zapuščam – naj imajo te “cvetke”!

Želim si, da čustvo ljubezni umre

Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
a jaz že vso noč vroče solze si brišem.

Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki vsedel si se mi v srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.

Resnica še najbolj je, žal, neverjetna,
četudi nas bode naravnost v oči.
Bolj premišljujem, tem bolj se mi zdi,
da končno sem zanjo postala dovzetna.

Od žalosti ranjena moja je duša,
spoznanje, da varaš me, žge mi srce.
Želim si, da čustvo ljubezni umre,
saj vse preveč grenkega te dni okuša.

Verjamem, da čustva so tvoja zbledela,
da tvoje srce je otrpnilo v led,
da svoj si od mene odvrnil pogled,
da tvoja ljubezen je že ovenela.

Cilj nov se morda mi v prihodnosti obeta,
a tebi v ljubezni želim le uspeh!
Le ljubljena dlan naj bo v tvojih dlaneh,
le prava ljubezen naj v srcu bo ujeta!

Usodno sem te dni prejela novico

Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.

Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Usodno sprejela te dni sem novico,
– ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico–
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.

Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?

A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!

Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!

Morda izučilo te kdaj bo trpljenje

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil –
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil…
Do vrha naložil si mi vseh laži!!!

Bolj ko premišljujem, bolj se mi dozdeva,
da svoje družine zapustil ne boš!
Za takle podvig prevelika si šleva –
to storil iskren in pogumen bi mož.

Zato kar uživaj lagodno življenje,
in z drugo naivko izživljaj si strast.
Morda izučilo te kdaj bo trpljenje,
ko s svojim ravnanjem izzval boš propast!

Ljubezni s silo se ne da izzvati

Ne vem, če razumel boš te vrstice,
ki v pismu ti želim jih napisati.
Ne morem več stopiti ti pred lice,
ker sem preveč se te pričela bati.

Vedenje tvoje vse bolj je nasilno –
o tem pogosto pričajo modrice,
ki v jezi mi zadajaš jih obilno
tedaj, ko nočeš slišati resnice.

Vse prepogosto jeza te prevzema,
so zanjo krivi drugi, ti nikoli!
Ne znaš lotiti mirno se problema,
tega ti zlobni Ego ne dovoli.

V razmerah stresnih je težko vzdržati,
in s strahom v srcu se ne da ljubiti,
ljubezni s silo se ne da izzvati,
zato se moral kdaj boš spremeniti.

Morda te bo življenje naučilo,
da je v ljubezni treba več dajati.
Če spet želel uporabiti boš silo,
te učilo bo, kako se obvladovati.

Morda te pismo moje bo streznilo,
saj s tabo ne želim nič več ostati.
Poslednje to naj bo opozorilo:
Ti sam boš moral človek nov postati!

Tebi

Tolažbe želim si, ko mislim na té,
Edinega, ki mi prevzel je srcé.
Borim se s solzami, borim se z nočjo
In svoje rotim srce, naj mirno bo.

Minilo že mnogo tesnobnih je dni,
Odkar še poslednjič objel si me ti.
Jokalo mi v nemi je stiski srce,
Naznanjajoč, da izgubila sem te.

Alarm mi v duši je rezko zvonil,
Jeklen zvok njegov me do dna je zmrazil.
Dih mi je zastajal, ko odhajal si stran,
Rekoč, da vse moje so solze zaman.

Adijo za vedno, če res to želiš.
Življenje na rane bo dalo obliž.
Jasnina ves čas naj nebo ti modrí,
In ves čas usoda naj se ti smeji!