Obžalovanje, oprosti

Nestrpen sem bil in preveč zaletav

Nestrpen sem bil in preveč zaletav,
prekmalu od tebe sem vdanost zahteval.
Sploh nisem opazil, da to ti ni prav –
z obnašanjem svojim močno sem te zbegal.

Preveč rahločutna si zame bila!
Želela od mene si le spoštovanje,
zaupanje, nežnost, ki veže oba,
a jaz sem z zahtevnostjo ti rušil sanje.

Z nenehnim nemirom sem ranil oba –
kot slon v trgovini sem bil s porcelanom.
Želim, da bi drobce pobirat prišla,
da zlepiva skupaj jih z novim elanom!

Vso nežno pozornost bi svojo ti dal,
počakal bi, da bi do konca vzcvetela.
Kako naj povem ti, da res mi je žal,
ker z ranjeno dušo si stran odhitela!

Kako naj popravim napako, povej!
Bi zmogla bi mojo grobost odpustiti!
Rad bi ti povedal v pesmici tej,
da vedno le tebe bi hotel ljubiti!

Grenko si očitam, ker sem ti lagal

Grenko si očitam, ker sem ti lagal,
misleč, da bo laž moje hibe zakrila.
Lagal sem zato, ker preveč sem se bal,
da takega, kot sem, bi ti ne vzljubila.

Res nisem lepotec, še manj veleum,
in s cvenkom usoda me ni obdarila.
Ni zame značilen prav velik pogum –
kako le naj takega bi me ljubila!

Najbolje v ljubezni lagati sem znal –
z lažjo domišljija dobila je krila.
Vse, kar sem želel si, z lažjo sem postal,
uspešno mi laž je v življenju služila.

Verjel sem, da v tebi bom plamen prižgal,
če v meni zaklade boš skrivne odkrila,
zato sem ti dostikrat vedeti dal,
da kar Supermana bi z mano dobila.

Odkar si odšla, mi srce govori,
da zveza, ki stkana je iz lažnega tkiva,
bremena ljubezni le redko vzdrži,
da le neresnica poloma je kriva.

Zato, brez laži, ti bom zdajle priznal,
da ti nezavedno si me spremenila.
Iskreno kesam se, zares mi je žal,
ker v svojem ponosu si me zavrnila!

Obžalovanje ti svoje priznam

Jermen boleč stiska me okrog srca,
ko skozi solze na sliki te gledam.
Slutim, da zame je konec vsega –
skrušeno vse bolj se vase sesedam.

Eno veliko le željo imam –
da te še kdaj kje v bližini zagledam,
obžalovanje ti svoje priznam,
in da verjela bi mojim besedam.

Res je, da sam se te od sebe odgnal,
ker sem dovolil, da druga me ljubi.
Nisem poguma, odločnosti zbral,
da bi pred njenimi zbežal poljubi.

Dolgo pred tabo sem skrival šibkost,
ki jo je v meni ta, druga, izzvala.
Omamljenost z njo, vem, bila je norost,
ki pa ozdraviti, žal, se ni dala.

Noč se poslavlja, a jaz še ne spim,
v duhu obraz se mi tvoj je pojavil,
ki še ga ljubim, po njem hrepenim,
in ki tako sem ga zlahka zapravil.

Ali sam sebi bom kdaj oprostil,
vprašanje je časa, ki mi je ostal.
Kaj vse bi dal, da pri tebi bi bil,
da bi ti povedal, kako mi je žal!

Ljubezen med nama bila je dragulj

Ljubezen med nama bila je dragulj,
a nisem opazil njegove lepote.
Odšla si. Zdaj v srcu mi kljuva kragulj,
ker pozno zavedel sem se svoje zmote.

Ob meni si rasla kot redka cvetica,
a jaz negovati sploh nisem je znal.
Ne slišiš zdaj mojega grenkega klica,
kako te pogrešam, kako mi je žal?!

Verjamem, da k meni se spet boš vrnila,
podala smehljaje mi spet boš roko,
kako te ljubiti, me boš naučila,
kako biti skupaj, da spet bo lepo.

Morda sem v ljubezni res malo neroden,
a vendar te ljubim iz vsega srca.
Težko pričakujem trenutek usoden,
ko spet v moj objem boš dokončno prišla.

Bojim se, da name povsem si pozabil

Tesnobno poslušam odmeve korakov,
ki s tlaka pod oknom se slišijo sem.
Morda sreča padla bo izpod oblakov
in tvojih korakov bom slišala zven.

Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.

Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
da zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti zdaj je odveč!

Kje sem pogrešila, mi, prosim pojasni,
in kaj za odnos najin še naj storim?
Morda ti trenutki še niso prekasni,
morda mi uspe, da nazaj te dobim!

Če kdaj iz nevednosti sem te užalila,
če vseh izpolnila ti nisem želja,
če čustva sem tvoja morda kdaj ranila –
oprosti! – To želja ni moja bila!

Srce me boli, ker preveč te še ljubi,
in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.
Le eno priznam ti ob svoji izgubi:
V življenju za tabo mi vedno bo žal!

Edino, kar res obožujem, si ti

Že noč je globoka, a jaz še brez sna
poslušam pospešeno bitje srca.
Zavedam napak se, ki sem jih storila –
morda pa se česa bom s tem naučila!

Edino, kar res obožujem, si ti,
čeprav neverjetno morda se ti zdi.
A žal sem razvajena in polna muh,
za modo, ples, glasbo imam le posluh.

Rojena v precej sem premožni družini,
kjer nekaj veljajo le tosti cekini.
Omare šibijo se mi od oblek,
vsega, kar želim si, imam na pretek.

Obilje dobrin mi je um zameglilo,
bogastvo me fantovo le je ganilo.
A frajer le tisti je zame bil cool,
ki mu avto vleklo je vsaj dvesto mul.

Vem, nikdar ti ne bi očitati smela,
da s tabo bi v revščini najbrž živela.
Zdaj vem, da bogastvo, ki največ velja,
je skrito v najglobjih kotičkih srca.

Cenila premalo sem tvoje vrednote,
ki bolj dragocene so od vsake dote.
Zdaj mi le grenak priokus je ostal!
Kako naj povem ti, da res mi je žal!