Pomoč

Špela in Sašo se sredi noči zbudita. Zunaj lije kot iz škafa, nekdo kot nor tolče po vratih. Sašo odpre in pred seboj zagleda premočeno pijanduro po imenu Gregor.
“Ejga, hik, a bi me lahko malo porinil, hik?”
“Ni šans, ura je tri zjutraj, človek božji!” zaloputne Sašo Gregorju vrata pred nosom in se vrne v posteljo.
“Kdo je bil?” zanima Špelo.
“Ma nič, en pijanec bi rad, da ga porinem.”
“In? Si mu pomagal?”
“Si nora ? Ni šans! Ura je tri in zunaj lije!”
“Sram te bodi! A se spomniš, kako sva se pred dvema mesecoma vračala od Urške in nama je v tisti vukojebini crknil avto? Če ne bi bilo tistih dveh tipov, ki sta naju porinila….Ko nekdo drug rabi pomoč, pa mu obrneš hrbet!”
In se Sašo zamisli sam nad seboj. Na koncu se obleče in gre ven.
“Si še tukaj?” se zadere v temo in dež.
“Sem!”
“Te porinem?”
“Prosim!”
“Kje pa si?”
“Evo tuki, na gugalnici!”