“Včeraj me je pa tip tako božansko zadovoljil, kot me ni še nikoli nihče!”
“In kdo je bil to?”
“Tega pa ne bom povedala nikomur, še posebno ne njegovi ženi!”
Trije se kregajo, kdo ima manjšega fotra.
Pa pravi prvi: “Moj oče je tako majhen, da se lahko sprehaja pod mizo,
pa se mu niti pripogniti ni treba!”
Drugi pravi: “To ni nič. Moj oče je se lahko sprehaja pod stolom, pa
se mu ni treba pripogibati!”
Tretji pa pravi žalostno: “Moj oče je pa v bolnici.”
Prva dva pa ga vprašata: “Kaj pa je delal?”
Tretji : “Ja, borovnice je obiral je pa z lojtre padel.”
Prelestno mladenko, ki ji že mesece dvori, Gorenjec končno pregovori, da se usede v njegov avto in se zapeljeta na izlet. Po krajši vožnji ustavi vozilo v senci mogočne hrastove krošnje, jo prime za roke in jo pogleda globoko v oči. Dekle zadrhti. Srce ji začne hitreje utripati in mladenič ji zašepeta v uho:
»Ni mi lahko, toda nekaj te moram vprašati.«
Ona vsa raznežena in v pričakovanju: »Naj ti ne bo nerodno, kar vprašaj me.«
On: »Ali boš kaj primaknila za bencin?«
Jože pride v posteljo pijan kot mavra. Ploskne svojo Marijo po zadnjici in zavzdihne:
“Prav dobro nama je!”
“Tebi je mogoče že dobro,” je besna Marija, “meni pa je slabo zaradi tebe.”
Jože malo pomisli in reče:
“Veš kaj, matičar je rekel “v dobrem in slabem”. Sprosti se in zaspi.”
“Ja. Matičar je rekel tudi “dokler vaju smrt ne loči”. Zdaj se pa ti sprosti in zaspi, če upaš.”
Petra in Mojca sta zvečer pripotovali na morje in se namestili v hotelu. Petra je naslednjega dne zgodaj vstala, šla na balkon in se razgledala. Presenečena in vesela je zbudila Mojco: Vstani, ti zaspanka! Morje je fantastično – polno moških!
Ko so pripeljali ponesrečenko, jo je doktor pregledal in narekoval
sestri:
“Odrgnine po rokah, počeno drugo rebro levo, zlom levega gležnja.”
V tem trenutku se ponesrečenka prebudi.
“Koliko ste stari?” jo vpraša doktor.
“Dvaindvajset let.”
“Sestra, napišite še: “Motnje v spominu.”
