Zaupanje

Janez Drnovšek ogovori strankarskega kamerada Šukljeta.
»Borut, ne zameri mi, prosim, vendar tega ne morem več prenašati. Vsakič, samo da stopim za govorniški oder, ti zaspiš. Mi mogoče ne verjameš?«
»Gospod predsednik, mar misliš, da bi spal, če ti ne bi zaupal?«